Zgodovina – Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj

Grajsko življenje je potekalo po svojih tirnicah, nekoliko drugače od meščanskega.
Gospodje Ptujski so bili pomembna srednjeveška plemiška rodbina. Salzburški nadškof Konrad I. ( 1106-1147) je dal grad pozidati na mestu starega že davno porušenega gradu. Da bi zaščitil lastne interese, je na grad postavil sebi zveste ministeriale, ki so kmalu privzeli rodbinsko ime in se imenujejo »die Herren von Pettau«. V začetku sicer ministeriali (namestniki), podložni svojemu nadškofu, kasneje pa so prerasli v velik in mogočen plemiški rod, ki je s porokami in pridobivanjem lastne-alodialne posesti prerasel svojega gospoda, salzburškega nadškofa. Ko so Ptujski 1436 izumrli, je zatem nadškof dajal grad v zakup oziroma najem. Kasnejši zakupniki gradu in tisti, ki so se na njem zadrževali so bili vedno le krajša zgodba.

Fotografija: Nagrobnik Friderika IX. Ptujskega (zadnjega gospoda ptujskega), okrog 1438. Razstavljen je na ptujskem gradu.

Grb Gospodov ptujskih

Ker je mesto Ptuj bilo bogat vir dohodka, je povsem jasno, da si je cesar, ki je bil hkrati naš deželni knez prizadeval, da bi mesto postalo ponovno njegovo, tako pa bi zapolnil tudi teritorialno vrzel, ki je z eksteritorialno posestjo salzburškega nadškofa na Štajerskem bila nezaokrožena in nepopolna ter se nad njo ni dalo povsem suvereno izvajati lastne (habsburške) politike.
Zaradi večnih finančnih težav je bil cesar prisiljen spremeniti svoje mnenje in pogajanja za Ptuj s salzburškim nadškofom in druge posesti, ki so se pričela že leta 1511, ko je cesar salzburškemu nadškofu Lenartu sporočil, da bosta štajerski vicedom Lenart Ernaw in Lenart Harrach v kratkem uredila, da bo gospostvo Ptuj s carino in uradi prodano nazaj nadškofu v smislu pogodbe iz leta 1494 za 20.000 renskih godinarjev v zlatu. Cesar Maksimilijan I. je julija 1511, ko se je z nadškofom že dogovoril o prodaji Ptuja, izročil ptujski grad za kritje dolga Juriju Leysserju. Tako je moral nadškof ob nakupu najprej Leysserju plačati 600 goldinarjev, ki jih je imel zastavljenih na uradu Ptuj, nato pa poravnati še kupnino cesarju, da je lahko 14. novembra 1511 ponovno postal lastnik Ptuja.

Cesar je obdržal pravico, da lahko po sedmih letih Ptuj ponovno odkupi nazaj. Ta rok so kasneje večkrat podaljšali, in tako je šlo v primeru Ptuja praktično le za daljši zakup, ki ga je cesar z vsakokratno pogodbo podaljšal. V kasnejših listinah je o plačilu govora o hipotekarni vsoti, h kateri so prištevali tudi gradnjo in popravila na ptujskem gradu. Skupna vsota, ki jo je Lenart plačal za Ptuj, pa je na koncu znesla 24.367 funtov. Nadškof Lenart je v pogajanjih v letu 1511 za zmeraj izgubil Brežice, ki jih je cesar zaradi meje in trgovskega pomena obdržal, nazaj pa je dobil Ptuj, od katerega si je obetal veliko finančno korist. Toda Maksimilijanov naslednik, Ferdinand I., je imel s Ptujem druge načrte. Že dovolj zgodaj je dal Salzburškim vedeti, da želi Ptuj nazaj. Tako je odločil, da bo na dan sv. Jurija cesar Ferdinand I. dobil mesto Ptuj v celoti nazaj v svojo last. In tako je Ptuj ostal cesarskokraljevo deželnoknežje mesto. Cesar Ferdinand I. je mesto odkupil od nadškofa. Tako smo menili, da je najbolje, če se društvo Cesarsko kraljevi Ptuj ne poimenuje niti mestno, niti deželnoknežje, temveč cesarsko-kraljevo, kar je leta 1555 mesto Ptuj postalo. (Kaiserlichköniglicher und Landesfürtslicher Stadt Ptuj).

Grb Gospodov ptujskih z vurberškim zmajem